Željko Bajza
Hrvatski je znanstvenik, publicist i kulturni aktivist. Znanstvenom i stručnom radu posvetio se kao sveučilišni profesor na Fakultetu kemijskog inženjerstva i tehnologije Sveučilišta u Zagrebu.
Autor je 10 knjiga različitih tematika. Objavio je oko 1000 novinskih članaka te napravio nekoliko stotina radijskih emisija. Važnije knjige: Po dragome kraju (1980.), Vatru gasi, brata spasi (1980.), Đimijada: šaljivi intervjui s Đimijem Stanićem (1987.), Kako u 21. stoljeće (1992.), Priče ispod Medvednice i Ivančice, (1996.), Kronika osebujna(2000.), Događaji smešni (2002.).
Osim znanstvenim i stručnim radom, publicistikom i slikanjem, bavi se i pisanjem poetskih i proznih radova koje uspješno objavljuje u prigodnim zbornicima, tjednicima, kulturnim glasilima, časopisu Kaj, Zadarskoj smotri, časopisu Hrvatsko zagorje, Hrvatskom slovu, Kolu, Republici, Gazophylaciumu, Kvaki, portalu za književnost i kulturu Strane, Književnost uživo, portalu za objavu pisane riječi Poezija online, Vaša poezija, satira i proza na kajkavskomte na Hrvatskom radiju.
Sudjelovao je i bio nagrađivan na recitalima u Zelini, Bedekovčini, Varaždinu, Krapini, Zagrebu, Čazmi, Mariji Bistrici, Adamovcu, Ludbregu, Križevcima.
Pjesme
JESI TU ROJEN
Jesi tu rojen? – Jesem!
Jesi vučil živlenje pu katekizmušu? – Jesem!
Pu regulah dvorjanskeh jesi živel? I je li tak več jezere let?
Vu procesu oblikovanja horvatske nacije
kaj je reč ak ne jezični model nacionalne ideologije?
Belostenec, bližnje celuje i išče peldu
da propele zveličuje iz škurine ud čalarneh i himbeneh.
Propoveda: domovina naša mila, mirna hiža naj bi bila.
Bekendorf vu Berlinu strah zmišlava.
Herman Bužan vu Požunu guvori da stališi sami sebe jezik udrejujeju.
Haulik je mecena, on je Ban.
Doklam Sabor dunaša odluku da se koristi čisti narodni jezik,
Gaj igra opasne igre izmed Beča, Pešte i Moskve.
Rakovec, Vraz, Vukotinović, kole tancaju, a Antun Mažuranić, mistične poetski,
reskriva nade za našu narodnu stvar.
Ja sem tu rojen gde su deca osmehe pretvorila vu cvetje.
Srečni morame biti ak vuspeme pumiriti
ambijent svojega detinjstva z voljum za čakanjem
da znovič prepupa senzibilitet
z terim buš mogel osluhnuti zvuk one trave, lepet onih ftičov, miris onega drevja
i mukli zuj bumbara teri poleg mene zvrnda.
Ja zdej stujim vu tišine, tak kak Sezanne, nepokreten,
dok mu pogled prehaja prek brega Saint-Victoire
i čaka da se porodi njeguv “mali dojem”,
kak je guvoril- farba njegve ingenioznosti.
SEČANJE
Razdraganost bila je vu tebe
gda sme išli črez mala vrata ze soncem vu oku.
Svet same vnuter mojeh granic treperi.
Pamtim šepet vu zvezdaneh noči,
gledim te z zaljubljenemi očmi,
dok mesec jaše pu nebu.
Vu me je vurasel tvoj smešek
dok su sene trčkarale pu plafonu.
Dohaja Ona, noseči svedočenja,
ob name ovde i zdaj.
Delam lojtre da vsegnem du sečanja.
Svetlost tvojega obečanja vutešna je:
primerene meste za strpljenje.
Ze svojim iskustvem
putujem črez apstraktni realizem.
Nek me opaja zastanavljene vreme!
Tvoj mir, svemočni bezvremenski,
oblikuval bu Svemir gda zguri greh.
MISIJA DON QUIJOTEA
Ja mislim da povest nikumu ne ostaje dužna.
Blaženstve je zadovoljenje duše, a vu nade su sadržane i sumnje.
Mi sme del prirode, njezina je moč nepregledna.
Kakova je onda misija Don Quijotea vu ovomu svetu?
Kričati, kričati vu pustinje, ak ljudi ne čujeju, pustinja čuje,
pak bu taj vusamljeni glas z pustinje zapopeval večni hosana živlenju i smrti.
Gda se neprirodnost povekšava, vojsku svoju ja prizavam,
ein Regiment zu Fusz, ein Regiment zu Pferd.
Fortecu svoju ja se spravljam braniti.
Vu vsake bitke glavna mudrost treba biti pred neprijatelem snagu svoju skriti.
I nadalje črez oluje vužganu lučerdu nosim.
Vojnik sem ud glave du pete, a človek je sam ogledale svoje.
Navek se pitam zakaj bi se ja trebal braniti ud gorših ud mene.
Gda čakaš buduči, dojduči, prihodni dan,
nikakve ne bi dvojbe da ne bi bil on dan zadnji.
Ar i posle Sudnjeg dana zopet dojde novi dan.
I zopet se truditi treb je da napraviš nekaj dobrega.
Lucke nevole dobre je vu srce vzeti, jer gda susedu zlo se zgaja tebi dobre ne dohaja.